Nikoli ne bom pozabila, kako neskončno sem zamerila staršem, da po valeti samo jaz nisem smela na zabavo v diskoteko, čeprav so šli zraven tudi učitelji in nekaj staršev. Samo jaz (in Mirjam)! Še danes se vidim objokano in čisto obupano pred kulturnim domom, vidim brezkompromisen izraz na atijevem obrazu in vidim, kako se sošolke in sošolci smejijo do ušes – veseli, da gredo “čagat”.

A kdaj razmišljate o odpuščanju in o zamerah? Kako “enostavno” je zameriti in kako težko odpustiti?

Sama sem še dosti let po tem dogodku imela kepo jeze v želodcu, kadarkoli je beseda nanesla na valeto. 

Spomnim se tudi najmanjših podrobnosti dneva, ko smo s staršema enkrat – čez veliko let – govorili o tem dogodku. Ni mi šlo lahko z jezika, ampak sem povedala in onadva sta povedala svoje. Takrat sem si prvič dovolila premisliti tudi o njunem vidiku in o njunih strahovih. En sam pogovor je bil potreben, da sem odpustila. Ampak bila so potrebna leta zbiranja poguma, da sem to spravila iz sebe – ker imam starša neskončno rada, ker sta mi dala vse, ker ju spoštujem, ker ju ne želim prizadeti… 

Najbolj zanimivo pri zamerah in odpuščanju je to, da gre tako pri enem kot pri drugem zame, ne za tistega na drugi strani. Zamerim – zaradi sebe in se z negativnimi občutki spopadam sama in enako je z odpuščanjem – odpustim zaradi sebe, zato, da se v svoji koži spet dobro počutim.

Ženske smo pri zamerah še večje mojstrice, kot moški in še težje odpuščamo. 

PS: Moja hči Špela je po valeti ostala s svojimi še dolgo v noč

Hudič je, da je časa vedno premalo in reklamacije pridejo običajno takrat, ko je najmanj primerno. Zato smo s stranko manj prijazni, kot bi lahko bili, manj potrpežljivi in predvsem slabše poslušamo. Ker ne slišimo vsega, kar nam je povedala, reklamacijo včasih rešimo na pol, če nas je stranka ulovila na telefon sredi največje »gužve« pa se lahko zgodi, da nanjo celo pozabimo.

Za kvalitetno in učinkovito komunikacijo si je potrebno vzeti čas, kar pa ne pomeni, da moramo imeti zanjo neskončno časa. Če poznamo prave tehnike, če vemo, na kaj se osredotočiti in kaj ji povedati pomeni, da za komunikacijo z njo v resnici potrebujemo MANJ časa! 

Stranka mora DOBITI OBČUTEK, da smo si zanjo vzeli čas. Dobiti mora občutek, da razumemo njeno težavo in da se bomo potrudili po svojih najboljših močeh. 

V minutah je to včasih bistveno manj, kot če reklamacijo slabo rešimo ali je sploh ne, ker se bo v tem primeru telefonski klic ali obisk stranke ponovil in bo trajal bistveno dlje, kot je trajal prvič.

Največkrat nas jezi tisto, kar ni skladno z našimi pričakovanji. O teh pa pogosto ne govorimo ali vsaj ne povemo dovolj, da bi jih sogovornik lahko ustrezno izpolnil.

A veste, da se nihče ne more prepirati z vami, če se vi nočete?

Vsak konflikt, v katerega vstopite, je vaša odločitev – drugo vprašanje pa je, če se te odločitve zavedate.

Konflikti so posledica slabe komunikacije, ne-poslušanja, večkrat nemoči ali uveljavljanja delegirane moči, ki jo dobimo skupaj s funkcijo.

Konfliktom se lahko izognete, če:

  • v trenutku, ko začutite, da se nam začne dvigovati pritisk in da jeza pritiska na površje, v mislih štejete do 10. Vem, sliši se enostavno, v praksi pa je treba veliko vaje, pa še takrat vedno ne uspe 🙂
  • se navadite res dobro, zavestno in fokusirano poslušati, kar vam govori sogovornik (tudi opazovati njegovo telesno govorico) – predvsem pa brati med vrsticami. Izrečene besede in tisto, kar zares jezi ali skrbi našega sogovornika, je redko ista stvar.

V svojem podjetju sigurno delate bilance. Morate jih. Najbrž preverjate tudi, če ste dosegli poslovni plan, ki ste si ga zadali za letošnje leto.

 Kaj pa obračun vašega dela? Vaših osebnih rezultatov? Vašega osebnega zadovoljstva?

Samo-analiza je instrument, ki pri nas še ni v splošni navadi. Je pa izjemno učinkovit, ker prinaša notranje zadovoljstvo, opogumlja za nove izzive, krepi samozavest. Samo-analiza niso samo kljukice na »TO-DO«spisku. Je sistematično premišljevanje o tem, kaj sem danes naredila, dosegla in kako sem se ob tem počutila. Nanaša se tudi na občutke, na manj otipljive in merljive stvari, kot so odnosi z drugimi in s sabo.

Četudi si ob začetku leta niste zapisali osebnih ciljev, ki bi jih radi dosegli na poslovnem področju predlagam, da si vzamete uro ali dve in premislite, kaj vse dobrega ste naredili in dosegli letos, s čim ste zadovoljni, premislite pa tudi o tem, s čim niste. Prepričana sem, da boste na dobri strani spisali precej daljši spisek.

Zapisujte to in hranite, da boste ob koncu naslednjega leta lahko primerjali.

Art of review ali umetnost analiziranja (žal ni bolj ustreznega prevoda, ta pa ni preveč posrečen) je nekaj, kar lahko uporabljate vsakodnevno.

Nekaj minut za razmišljanje o sebi, o svojih dosežkih, »kiksih«, priložnostih za izboljšanje vas bo konstantno tiščalo naprej.

So vaše rešitve res najboljše ali se vam samo zdi?

Vaša rešitev je iz vaše perspektive gotovo najboljša, ker ste premislili in pretehtali vse okoliščine, ki jih poznate / to pa niso vse okoliščine in tudi ni nujno, da je vaša rešitev dejansko najboljša.

Vsak problem in vsako rešitev vidimo, ocenjujemo, oblikujemo skozi svoj zorni kot, ki ima omejitve. Zato je vedno dobro spraševati tudi druge, svoje sodelavce, svoje zaupnike, poslovne partnerje, strokovnjake.

Spraševati zaposlene o tem, kako oni vidijo določene korake, plane, rešitve, je zelo dobrodošlo in zelo učinkovito. Velikokrat dajo odlične ideje, do katerih sami ne bi prišli, vsekakor pa se počutijo bolj pomembne in opažene, kot bi se sicer. Žal v časih, ko se z vsem mudi, ta korak mnogi preskočijo.

1.   Prvi današnji nasvet je torej: v svoje odločitve vključujte zaposlene (ni treba vseh in ni treba vedno, a poskusite vsaj malo več, kot ste doslej).

Debatirati o izzivih s poslovnimi partnerji ali kolegi, ki se srečujejo s podobnim, se v naši družbi še zmeraj zdi pregrešno. Kot, da bi na ta način pokazali svojo šibkost. Mnogi imajo občutek, da morajo pred tistimi, s katerimi sklepajo posle, izgledati čim bolj popolni in vsemogočni. Pa ni res, še posebej ne, če gre za zaupanja vredne, dolgoletne partnerje, s katerimi se je že razvilo poslovno prijateljstvo.

2.   Drugi današnji nasvet: premislite, kdo je tisti, ki bi vam lahko podal koristno mnenje, morda celo nasvet. Pokličite ga in se pogovorite – pokazali boste, da mu zaupate, da ga spoštujete in cenite njegovo mnenje. Vaš poslovni odnos zato ne bo trpel, še več, v večini primerov se boste z ljudmi še bolj zbližali.

Govoriti o svojih težavah, o svojem počutju, o stiskah, o občutku nemoči, stresu, se zdi (pre)večim vodjem čisto neprimerno – mnogi tudi sebi ne priznajo, da se slabo počutijo. Vendar ti občutki vplivajo na sprejemanje poslovnih odločitev, na odnose z zaposlenimi, pa tudi s poslovnimi partnerji.

3. Tretji današnji nasvet: Zavedajte se, da ni res, da morate vse rešiti sami. Ni res, da je celo breme odgovornosti samo na vas. Predvsem pa ni res, da to drugi pričakujejo od vas – sami ste tisti, ki ste svoj najstrožji kritik.

Prijavite se v Malo virtualno skupino vodij, kjer boste v družbi tistih, ki se soočajo z enakimi ali podobnimi situacijami, predebatirali vse, kar vas teži – od konkretnih težav pri poslovanju, pri vodenju zaposlenih, do lastnih občutkov/pri teh naj kar takoj povem, da je včasih dovolj že to, da vidimo, da nismo edini in nismo sami.

Ponujam vam torej možnost, da na najboljši možen način (IN PRAVOČASNO), z mojo pomočjo in s pomočjo vaših kolegov: vodij in direktorjev, v Mali virtualni skupini vodij pridete do odgovorov, rešitev in podpore pri vodenju.

Kdo bi vam lahko dal boljši nasvet kot tisti, ki se je že srečal s podobno situacijo in jo uspešno rešil?

A ste vedno pozitivno naravnani? Ker jaz nisem.

“Verjemi vase, vedno razmišljaj pozitivno, širi dobro energijo, smej se, bodi prijazna in animiraj druge…”

To je trend, ki ga lahko zasledimo povsod okoli nas.

Če kdo, potem sem jaz tista, ki poskušam v vsem in vsakem videti nekaj dobrega. Sem tudi tista, ki se resnično trudi biti osredotočena na pozitivne stvari in strani. Ampak vedno mi ne “rata”. Imam slabe ure, tudi slabe dneve. Pridejo trenutki, ko bi z lahkoto uporabila vse kletvice, ki jih poznam, pa tudi taki, ko bi se najraje spremenila v malo Mojco, sedla mami v krilo in zarila obraz v njeno naročje, da bi mi rekla “vse bo vredu”.

Pozitivna naravnanost je nujna za srečo, je pot do dobrih odnosov, je orodje uspeha na vseh področjih. Tisto, kar ni OK pri promociji le-te v zadnjem času je, da nas prepričujejo, da je nujno biti takšen ves čas, in da vsi, ki tega ne zmoremo, nismo vredu. V tem primeru postane pozitivizem breme, ki je za marsikoga pretežko in lahko predstavlja veliko psihično obremenitev. 

To, da si ne dovolimo biti slabe volje, utrujeni, nemočni, prestrašeni je narobe. Vsak ima svoje strahove in vsak pride kdaj do točke, ko ne vidi vsega rožnato – in prav je tako! Pomembno je, da se tega zavedamo, da si to dovolimo in da se ukvarjamo z mislimi, kako se bomo iz te situacije izvlekli. Tukaj pa pride prav pozitivna naravnanost, zavedanje, da gre po padcu vedno spet navzgor.

Nemogoče je, da bi bili ves čas super, ker življenje pač ni takšno.

Pa še nekaj se mi zdi izjemno važno: kadar smo razdražljivi, slabovoljni, sitni, ne širimo tega med druge. Vzemimo si čas zase, da izživimo te svoje ‘šibke’ trenutke in ne obremenjujmo drugih. Razen, če gre za ljudi, ki se s tem profesionalno ukvarjajo ali za skupine, ki so temu namenjene.

Prav v takšno vas vabim – odpiram namreč vrata nove Male virtualne skupine za vodje, kjer je prostor za ranljivost, prostor za iskanje konkretnih rešitev, prostor za debato o vseh mogočih izzivih, s katerimi se soočate vodje in direktorji. Za več informacij kliknite tukaj.

Korona kriza na globalnem nivoju pušča globoko psihološko travmo.

To zdaj potrjujejo že raziskave z različnih koncev sveta – veliko več je pojavov depresije, tesnobe in občutkov jeze. Tudi Svetovna zdravstvena organizacija izpostavlja duševno zdravje in psihosocialne posledice, ki jih virus prinaša s seboj.

Z vsemi ukrepi, ki so bili sprejeti pri nas in po svetu v času “lock-downa” se je pod vprašaj postavljala človeška bližina.

Nevarnost, ki jo za potencialno okužbo predstavljamo ljudje drug drugemu, nam je zlezla pod kožo. Že v času epidemije, pa tudi danes veljajo vsi bližnji stiki, vsa srečanja za potencialno “kužne”. Dnevno poslušamo, kako je potrebno biti previden, kadar si v stiku s komerkoli; vzdrževati distanco najmanj metra in pol; ne se udeleževati dogodkov; ne se rokovati; obvezno razkužiti vse delovno orodje, če je z njim pred mano rokoval sodelavec; poslušamo o tem, kako nikoli ne veš, ali je tisti “na drugi strani” zate lahko usoden…

Seveda je jasno, da drugače ne gre. Ampak veliko več bi morali govoriti o tem, kako sprejemati to stanje. Kako se odzivati na spremembe v odnosih. Kako pomembno je prav zdaj krepiti lastno strpnost in razumevanje drugačnosti.

Verjetno večina vsaj kakšen dan v tednu zamahne z roko in si reče:
“Dovolj vas imam, vas, pa korone, pa vsega skupaj!”

Ampak tega največkrat ne mislimo resno, te reakcije so samo posledica tega, da se je v nas nakopičilo preveč vsega (strahu, negotovosti, prepovedi, priporočil, omejitev, negativnega…) in potem se kmalu vrnemo k odgovornemu ravnanju.

V podzavesti pa se prav ti strahovi in ta negotovost kopičijo in večina naših reakcij ter odločitev ima korenine prav od tam. V nezavednem.

V psihodinamskih odnosih, ki jih imamo z našimi sodelavci, nadrejenimi, podrejenimi, kupci ali drugimi, ki jih v svojih delovnih okoljih srečujemo, pa se soočenju s spremembami v vedenju in reakcijah ljudi ne moremo izogniti.

Vodje in direktorji ste tisti, ki ste v tem času posebej obremenjeni.

Ohraniti posel ali iskati novega, razmišljati o tem, kako napolniti malho za plače, snovati načrte za negotovo prihodnost, odzivati se na spremembe v ukrepih pomoči, odločati se o tem ali boste obdržali vse zaposlene in od koga se boste poslovili, če to ne bo možno, je prekleto težko. AMPAK, ne pozabite na ljudi. Na zaposlene, na njihove stiske, na njihove individualne potrebe, na njihove odnose, na klimo v podjetju. Ne pozabite na moč komunikacije. In ne pozabite, da boste imeli moč za vse našteto le, če boste znali poskrbeti zase. Poiščite pomoč, če in ko jo potrebujete.

Korona in ukrepi so nekaj, kar bo ostalo z nami v podzavesti še dolgo po tem, ko bomo enkrat na pandemijo gledali kot na preteklost.

Ne dovolite si, da vas še dolgo po tem, ko bo korona preteklost, spremljajo negativne posledice slabe komunikacije in slabih odločitev, ki ste jih sprejeli zaradi preobremenjenosti ali preveč junaške pozicije.

 

Čeprav ženske veljamo za bolj klepetave, celo študije dokazujejo, da zmoremo izgovoriti več besed v minuti kot moški, smo večkrat tiho, ko gre za izražanje lastnega mnenja ali prepričanja.

Zakaj smo tiho?

Zakaj ne komuniciramo, kadar gre za ‘težje’ teme? Zakaj smo tiho, ko gre za naše dobro? Razlogov je več, med njimi pa so najpogostejši tile:

  • Ne maramo se prepirati.
  • Ne verjamemo, da se bo kaj spremenilo, če bomo povedale.
  • Ne verjamemo, da lahko ‘zmagamo v bitki’.
  • Rade imamo, da nas imajo radi (in če bi povedale svoje mnenje, nas morda ne bi več marali).
  • Strah nas je odzivov partnerjev, šefov, prijateljev, mam in očetov …
  • Bojimo se, da bo ‘druga stran’ močnejša v argumentiranju.
  • Strah nas je, da se ne bomo obvladale, da bomo zapadle v jok ali da bomo kričale.

Če strnem, smo tiho predvsem zaradi ljubega miru ali zaradi številnih različnih (predvsem nezavednih) strahov.

Velikokrat se postavimo v položaj ‘malih punčk’, ki pred velikimi avtoritetami molčijo, da ne bi bile grajane, da bi bile pohvaljene in sprejete. Vendar to ni prav. Nenazadnje smo odrasle ženske, z izkušnjami in številnimi uspehi, ki nas odlikujejo.

Nevključevanje v komunikacijo je posledica slabe notranje avtoritete ali samopodobe, ki ni nujno zelo izrazita.

Nevključevanje v komunikacijo je posledica slabe notranje avtoritete ali samopodobe, ki ni nujno zelo izrazita. Lahko se pojavi samo v odnosu z določeno osebo (na primer s partnerjem ali katerim od staršev), lahko pa se pojavi samo v določenih situacijah (na primer pogajanja za višjo plačo).

Kako najti svoj glas in ga spustiti ven?

Najpomembneje je, da postanete pozorne, katere situacije ali kateri ljudje vas največkrat prisilijo v tišino. Zavedanje je že polovica poti do uspeha. Naslednji korak je, da premislite o tem, kaj bi se lahko zgodilo, če bi povedale svoje mnenje, svoje stališče. Kako bi se lahko v najslabšem in kako v najboljšem primeru odzval tisti, ki vam stoji nasproti. Premislite o svojih argumentih in pogumno povejte.

Poglejmo si primer.

Recimo, da vaš mož vsak petek po treningu pripelje k vam domov tri svoje ‘športne’ prijatelje in potem do poznih ur sedijo v dnevni sobi ob pivu, vam pa to ni všeč in bi si želele, da bi kdaj v petek imele dnevno sobo in moža samo zase.

To je torej situacija, ki ste jo ozavestile. Zdaj se vprašajte, kaj se lahko zgodi, če možu poveste, da vam to ni všeč, in mu pojasnite, da si želite kdaj preživeti bolj intimen petkov večer z njim.

Lahko se zgodi, da možu ne bo prav, da se mu bo zdelo, da ste ljubosumne, da ga omejujete, v najslabšem primeru bo zabrusil: »Najdi si še ti svoje prijateljice, da ne boš tečnarila.«

Nato pomislite, kako se lahko odzove najbolje. Ideja mu je lahko všeč, morda se bo razveselil pobude, da bosta imela kdaj petke samo zase, morda vas bo opogumil z besedami: »Zakaj nisi že prej povedala? Sploh nisem pomislil na to.«

Potem premislite, kako bi se ob negativnih komentarjih odzvale, kaj bi lahko mirno povedale v bran svoji želji in poskusite.

Pomembno je, da pogovora ne načenjate neposredno po njihovem petkovem druženju, da izberete čas, ko bosta oba z možem dobro razpoložena in še – da izberete prave besede, brez obsojanja in očitkov.

Zagotavljam vam, da vas bodo pozitivni odzivi navdali s pogumom, da boste v prihodnje večkrat izbrale govor pred tišino.

Članek je del redne rubrike na spletni strani nepremagljjiva.si.

Če vam je kadarkoli grozila kakšna tožba, ste najbrž brez oklevanja najeli pravne svetovalce. Ob pomislekih glede davčne upravičenosti stroškov se verjetno obrnete na davčne strokovnjake. Oglasne kampanje za vas vodijo marketinške agencije in ob uvajanju novih računalniških programov vam ob strani stojijo računalniški strokovnjaki.

Poglejmo zdaj še eno področje:

  • Kadarkoli niste fizično prisotni v podjetju imate občutek, da zaposleni ne delajo dovolj.
  • Zaposleni, ki ima ogromno strokovnega znanja in je pomemben za vaše podjetje, predstavlja vir konfliktov v kolektivu.
  • Ob napakah zaposleni valijo krivdo eden na drugega.
  • Veliko dela, ki bi ga lahko naredili vaši zaposleni oddelate sami, ker tako veste, da bo narejeno dobro in pravočasno, zaradi česar pa vam zmanjkuje časa za strateške zadeve.

V svetu je običajno, da imajo direktorji ob sebi tudi svetovalce za vodenje zaposlenih, komuniciranje in obvladovanje stresa, pri nas pa so ta področja svetovanja še precejšen tabu.

Kar ne pomeni, da slovenski direktorji nimate teh izzivov, pomeni pa, da se največkrat z njimi spopadate sami, kar predstavlja pretirano porabo časa in energije, manjšo učinkovitost in finančno izgubo.

Kaj lahko pridobite, če se odločite za svetovalno podporo na področju psihodinamike in komunikacije?

  • Uspešneje boste delegirali, znebili se boste birokratskega dela, ki vam krade čas.
  • Probleme boste reševali drugače, zato se enaki ne bodo več ponavljali.
  • Imeli boste večji in boljši vpliv na vaše zaposlene.
  • Zadržali boste dobre kadre in prihranili denar za vedno nova uvajanja.
  • Znebili se boste pretiranega stresa, zato boste imeli več energije in časa za tehtno premišljevanje o pomembnih stvareh.
  • Obvladovali boste odnose v podjetju in bolj učinkovito komunicirali s poslovnimi partnerji.
  • Dosegli boste večjo notranjo pomirjenost, ki neposredno vpliva na kvaliteto življenja.

Posvetovalnica za direktorje je prav to. Individualno svetovanje, kjer boste z mojo pomočjo našli učinkovite rešitve za težave, ki se vam bodo pojavljale, hkrati pa se boste skozi te izkušnje naučili drugačnega pristopa in večje učinkovitosti pri samostojnem soočanju z izzivi v prihodnje.

Poiščite več podrobnosti na spletni strani in me kontaktirajte preko tega obrazca.

Z veseljem vam posredujem več podrobnosti.

Mojca

Veliko govorimo o izgorelosti.

Največkrat jo povezujemo s prevelikim obsegom dela. Sama trdim, da temu ni čisto tako, da je to preveč pavšalni zaključek in da je izgorelost velikokrat posledica slabih odnosov. Natančneje, seštevka vsega naštetega.

Če bi ob enakem obsegu dela imeli dobro urejene odnose, obvladali komunikacijo in znali slediti svojim potrebam, mnogokrat o izgorelosti ne bi bilo ne duha, ne sluha.

Izgorelost je torej seštevek slabe komunikacije, ne-komunikacije, ne-iskrenosti, pa tudi raznih pritiskov, ki jih doživljamo zaradi kratkih rokov, velikega obsega dela.

A če ostanem še malo pri komunikaciji, ki bi nam lahko bila v takšnih situacijah v pomoč – veliko ljudi o svoji preobremenjenosti ne govori ali govorijo z napačnimi ljudmi. Strah jih je povedati, da ne zmorejo, da potrebujejo pomoč.

Kot, da bi bilo pregrešno, če vsega ne uspemo narediti sami ali če česa ne znamo.
“Kaj si bodo pa mislili”, je pogost odgovor, ki ga dobim, ko vprašam klienta ali je komu povedal, kako se počuti.

To je še ena močna kategorija, o kateri se ne govori v poslovnih krogih – počutje in čutenje.
“Prizadeta sem, ker si me na sestanku pred vsemi obdolžil…” ali “jezi me, ker praviloma najdeš 100 razlogov proti, še preden zares premisliš o moji ideji…” ali “žalostna sem, ker sem računala na tvojo podporo…”

To so stavki, ki se marsikomu v službenih sredinah zdijo znanstvena fantastika, ker menijo, da tako pokažejo svojo ranljivost, ki jo bodo drugi izkoristili.

Ravno zadnjič mi je ena klientka rekla, da bi si raje dala luknjo v koleno vrtat, kot da bi povedala lastniku podjetja, ki ga vodi, da je bila pri zdravniku in da je na pragu depresije.

Žalostne zgodbe slišim od vodij in direktorjev, zaposlenih na najrazličnejših delovnih mestih in vesela sem, ko vidim, da se kdo odloči sebe in svoje počutje ponovno postaviti na prvo mesto in poiskati nekoga, ki ga bo pri tem usmerjal, mu pomagal.

Izogrelost namreč ni nekaj, kar bi bilo neizogibno. Lahko se ji izognemo in se ob tem naučimo, kako se ji za vedno oddaljiti.

Ker, veste, na koncu so najbolj produktivni tisti, ki so zadovoljni.