Koliko se še moramo naučiti o komunikaciji, kaže trenutna situacija z aktualnim korona virusom. Ne bom na dolgo pisala o njem, ker smo slišali že preveč, ampak bi rada na primeru komunikacije o virusu razložila, kako pomembno je pravilno komunicirati ob izrednih razmerah v podjetju.

Nobena organizacija ni imuna na konflikte ali krize. Ne glede na razlog zanje pa je za obvladovanje negotovosti in stresa ključno, da je komunikacija vodstva zrela, premišljena in načrtovana.

V primeru aktualnega korona virusa gre moja zamera »vodjem« in »glasnikom« na račun ustvarjanja panike, posredovanja skoraj izključno zastrašujočih informacij, brez pomirjujočih tonov, brez konkretnih nasvetov in napotkov za nas, »običajne« ljudi. Kot bi šlo za načrtno ustrahovanje ljudstva po principu: reši se, kdor se more (ostale bomo pač zaprli v karanteno).

Če potegnem vzporednico s podjetjem, kjer v kriznih časih predstavljajo samo negativne možne izide, žugajo s prstom kako je treba potrpeti, če želimo preživeti, naj povem, da lahko od svojih zaposlenih pričakujejo podobno, kot se obnašamo državljani sveta ob korona virusu. Ničesar novega ne upamo preizkusiti, izogibamo se stiku z drugimi ljudmi, zapiramo mesta in meje, kopičimo zaloge hrane s katero bomo nahranili najbližje, če nas slučajno zadene. Zaradi strahu je naš fokus na lastnem preživetju, za druge – kaj šele za državo in svet – pa nas ne zanima preveč.

Tudi tistih prestrašenih delavcev ne zanima podjetje. Poskusili bodo »zdržati« kolikor bo šlo, pleli bodo svoj vrtiček na svojem delovnem mestu, se izogibali sodelovanja z drugimi, velik del delavnika bodo prežali na morebitne nevarnosti, skrbeli bodo za svoj obstoj v podjetju, dokler bo to še poslovalo. V kriznih razmerah, ko so nove ideje in pogledi najbolj pomembni, ko je pomembno stopiti skupaj in se še bolj povezati za dober rezultat, je zastrašujoča komunikacija naslabša izbira. Ja, povedati dejstva je pomembno. A pomembno je tudi pomiriti in dati upanje. Predstaviti možnosti in vliti delavcem občutek varnosti – kar ni vedno lahko.

Še nazaj k virusu, da me ne bo kdo narobe razumel. Seveda je prav, da vemo, kakšne so posledice okužbe, kako se virus prenaša, kako hitro se širi… Pogrešam le, da bi govorili tudi o tem, koliko ljudi so uspešno ozdravili, kaj najbolj pomaga, kako pomembno je, da se ne zapiramo v svoje domove ampak gremo ven, v naravo, na sveži zrak, da si spočijemo. In da – če slučajno zbolimo – to še ne pomeni, da nam vsem bije zadnja ura.

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja