Veliko govorimo o izgorelosti.
Največkrat jo povezujemo s prevelikim obsegom dela. Sama trdim, da temu ni čisto tako, da je to preveč pavšalni zaključek in da je izgorelost velikokrat posledica slabih odnosov. Natančneje, seštevka vsega naštetega.
Če bi ob enakem obsegu dela imeli dobro urejene odnose, obvladali komunikacijo in znali slediti svojim potrebam, mnogokrat o izgorelosti ne bi bilo ne duha, ne sluha.
Izgorelost je torej seštevek slabe komunikacije, ne-komunikacije, ne-iskrenosti, pa tudi raznih pritiskov, ki jih doživljamo zaradi kratkih rokov, velikega obsega dela.
A če ostanem še malo pri komunikaciji, ki bi nam lahko bila v takšnih situacijah v pomoč – veliko ljudi o svoji preobremenjenosti ne govori ali govorijo z napačnimi ljudmi. Strah jih je povedati, da ne zmorejo, da potrebujejo pomoč.
Kot, da bi bilo pregrešno, če vsega ne uspemo narediti sami ali če česa ne znamo.
“Kaj si bodo pa mislili”, je pogost odgovor, ki ga dobim, ko vprašam klienta ali je komu povedal, kako se počuti.
To je še ena močna kategorija, o kateri se ne govori v poslovnih krogih – počutje in čutenje.
“Prizadeta sem, ker si me na sestanku pred vsemi obdolžil…” ali “jezi me, ker praviloma najdeš 100 razlogov proti, še preden zares premisliš o moji ideji…” ali “žalostna sem, ker sem računala na tvojo podporo…”
To so stavki, ki se marsikomu v službenih sredinah zdijo znanstvena fantastika, ker menijo, da tako pokažejo svojo ranljivost, ki jo bodo drugi izkoristili.
Ravno zadnjič mi je ena klientka rekla, da bi si raje dala luknjo v koleno vrtat, kot da bi povedala lastniku podjetja, ki ga vodi, da je bila pri zdravniku in da je na pragu depresije.
Žalostne zgodbe slišim od vodij in direktorjev, zaposlenih na najrazličnejših delovnih mestih in vesela sem, ko vidim, da se kdo odloči sebe in svoje počutje ponovno postaviti na prvo mesto in poiskati nekoga, ki ga bo pri tem usmerjal, mu pomagal.
Izogrelost namreč ni nekaj, kar bi bilo neizogibno. Lahko se ji izognemo in se ob tem naučimo, kako se ji za vedno oddaljiti.
Ker, veste, na koncu so najbolj produktivni tisti, ki so zadovoljni.