Korona kriza na globalnem nivoju pušča globoko psihološko travmo.
To zdaj potrjujejo že raziskave z različnih koncev sveta – veliko več je pojavov depresije, tesnobe in občutkov jeze. Tudi Svetovna zdravstvena organizacija izpostavlja duševno zdravje in psihosocialne posledice, ki jih virus prinaša s seboj.
Z vsemi ukrepi, ki so bili sprejeti pri nas in po svetu v času “lock-downa” se je pod vprašaj postavljala človeška bližina.
Nevarnost, ki jo za potencialno okužbo predstavljamo ljudje drug drugemu, nam je zlezla pod kožo. Že v času epidemije, pa tudi danes veljajo vsi bližnji stiki, vsa srečanja za potencialno “kužne”. Dnevno poslušamo, kako je potrebno biti previden, kadar si v stiku s komerkoli; vzdrževati distanco najmanj metra in pol; ne se udeleževati dogodkov; ne se rokovati; obvezno razkužiti vse delovno orodje, če je z njim pred mano rokoval sodelavec; poslušamo o tem, kako nikoli ne veš, ali je tisti “na drugi strani” zate lahko usoden…
Seveda je jasno, da drugače ne gre. Ampak veliko več bi morali govoriti o tem, kako sprejemati to stanje. Kako se odzivati na spremembe v odnosih. Kako pomembno je prav zdaj krepiti lastno strpnost in razumevanje drugačnosti.
Verjetno večina vsaj kakšen dan v tednu zamahne z roko in si reče:
“Dovolj vas imam, vas, pa korone, pa vsega skupaj!”
Ampak tega največkrat ne mislimo resno, te reakcije so samo posledica tega, da se je v nas nakopičilo preveč vsega (strahu, negotovosti, prepovedi, priporočil, omejitev, negativnega…) in potem se kmalu vrnemo k odgovornemu ravnanju.
V podzavesti pa se prav ti strahovi in ta negotovost kopičijo in večina naših reakcij ter odločitev ima korenine prav od tam. V nezavednem.
V psihodinamskih odnosih, ki jih imamo z našimi sodelavci, nadrejenimi, podrejenimi, kupci ali drugimi, ki jih v svojih delovnih okoljih srečujemo, pa se soočenju s spremembami v vedenju in reakcijah ljudi ne moremo izogniti.
Vodje in direktorji ste tisti, ki ste v tem času posebej obremenjeni.
Ohraniti posel ali iskati novega, razmišljati o tem, kako napolniti malho za plače, snovati načrte za negotovo prihodnost, odzivati se na spremembe v ukrepih pomoči, odločati se o tem ali boste obdržali vse zaposlene in od koga se boste poslovili, če to ne bo možno, je prekleto težko. AMPAK, ne pozabite na ljudi. Na zaposlene, na njihove stiske, na njihove individualne potrebe, na njihove odnose, na klimo v podjetju. Ne pozabite na moč komunikacije. In ne pozabite, da boste imeli moč za vse našteto le, če boste znali poskrbeti zase. Poiščite pomoč, če in ko jo potrebujete.
Korona in ukrepi so nekaj, kar bo ostalo z nami v podzavesti še dolgo po tem, ko bomo enkrat na pandemijo gledali kot na preteklost.
Ne dovolite si, da vas še dolgo po tem, ko bo korona preteklost, spremljajo negativne posledice slabe komunikacije in slabih odločitev, ki ste jih sprejeli zaradi preobremenjenosti ali preveč junaške pozicije.