Nikoli ne bom pozabila, kako neskončno sem zamerila staršem, da po valeti samo jaz nisem smela na zabavo v diskoteko, čeprav so šli zraven tudi učitelji in nekaj staršev. Samo jaz (in Mirjam)! Še danes se vidim objokano in čisto obupano pred kulturnim domom, vidim brezkompromisen izraz na atijevem obrazu in vidim, kako se sošolke in sošolci smejijo do ušes – veseli, da gredo “čagat”.
A kdaj razmišljate o odpuščanju in o zamerah? Kako “enostavno” je zameriti in kako težko odpustiti?
Sama sem še dosti let po tem dogodku imela kepo jeze v želodcu, kadarkoli je beseda nanesla na valeto.
Spomnim se tudi najmanjših podrobnosti dneva, ko smo s staršema enkrat – čez veliko let – govorili o tem dogodku. Ni mi šlo lahko z jezika, ampak sem povedala in onadva sta povedala svoje. Takrat sem si prvič dovolila premisliti tudi o njunem vidiku in o njunih strahovih. En sam pogovor je bil potreben, da sem odpustila. Ampak bila so potrebna leta zbiranja poguma, da sem to spravila iz sebe – ker imam starša neskončno rada, ker sta mi dala vse, ker ju spoštujem, ker ju ne želim prizadeti…
Najbolj zanimivo pri zamerah in odpuščanju je to, da gre tako pri enem kot pri drugem zame, ne za tistega na drugi strani. Zamerim – zaradi sebe in se z negativnimi občutki spopadam sama in enako je z odpuščanjem – odpustim zaradi sebe, zato, da se v svoji koži spet dobro počutim.
Ženske smo pri zamerah še večje mojstrice, kot moški in še težje odpuščamo.
PS: Moja hči Špela je po valeti ostala s svojimi še dolgo v noč