Se kdaj zalotite, da v službi predolgo brskate po spletu ali po družbenih omrežjih – ob koncu dneva pa ugotavljate, da je ostalo kar nekaj stvari neoddelanih ali nedokončanih?
Vodje pogosto moti in se upravičeno ukvarjajo s tem, da zaposleni preveč časa preživijo na telefonih, socialnih omrežjih… Precej redko pa smo dovolj iskreni, da bi si priznali, da tudi sami (pre)pogosto tam puščamo svoj dragoceni čas.
Danes postavljam v ospredje vprašanje kje bi bilo smiselno, da bi se zavestno omejili sami.
Morda niste med tistimi, ki v službenem času spremljajo gibanje kripto valut ali ceno zlata, preverjajo kaj dela Trump (čeprav je to za mnoge v gospodarstvu v Sloveniji pomembna informacija, ampak ni potrebno preverjati v šestih medijih in vsakih nekaj minut), pošiljajo FB čestitke za rojstni dan ali nakupujejo pisarniški material na Temu-ju.
A to še ne pomeni, da nimate rezerve, ko razmišljamo o samo-omejevanju.
Ali se vam kdaj zgodi:
- da zbirate vse možne informacije, vedno nove in nove poglede, iščete predloge – pa nobeden ni čisto pravi? Ni čisto takšen, da bi se zanj odločili? In potem spet zbirate nove…?
- da sestankujete, se pogovarjate, obiskujete poslovne partnerje – medtem ko vas sodelavci že nekaj časa čakajo v podjetju, ker potrebujejo vašo odločitev ali nasvet?
- ali pa da opravljate naloge, ki so vam zanimive, ljube, prijetne – ampak niso (več) vaša odgovornost?
Vse navedeno (in še bi lahko naštevala) so nevidni pobegi iz neudobja, ki ga prinaša prava vodstvena vloga. Pobegi pred odločanjem, soočanjem, postavljanjem prioritet, odgovornostjo…
Vabim vas, da razmislite samo o dveh stvareh, ki jih lahko zelo hitro spremenite, če v njih še niste najboljši:
- kako dosledni ste, ko bi bilo treba postaviti mejo – sebi?
- kako pogosto se umaknete iz mikroupravljanja, ki vas drži v coni (navideznega) nadzora?
Če na situacijo pogledamo s psihodinamičnega vidika, lahko ugotovimo, da se pogosto ne samo-omejujemo zato, ker bežimo pred zgoraj naštetim, ker s prekomerno vključenostjo v procese in aktivnosti negujemo svoj občutek pomembnosti, ne dovolimo si biti odsotni, ker si nezavedno želimo pozornosti, sprejetosti in priljubljenosti ali pa tako z zunanjimi potrditvami in odzivi krepimo lasten občutek avtoritete.
Seveda so razlogi pogosto kompleksni, sestavljeni in lahko tudi povsem drugi od naštetih, veliko bolj individualni. Ti, ki sem jih navedla, so zgolj najpogostejši.
Samo-omejevanje je – s tega vidika, ki sem ga predstavila danes – zelo koristna navada. Obstaja pa tudi vrsta neprijetnih in škodljivih učinkov samo-omejevanja, ki jih bom predstavila naslednjič.
Za danes le še nekaj kratkih napotkov, kako si lahko pomagate zdravo in učinkovito omejevati sami sebe:
- ne dovolite si vsega, kar vam je prijetno (vprašajte se, če je tudi potrebno),
- ne odgovarjate na vsak impulz (preverite, če je nujno, da se odzovete),
- pustite prostor tudi drugim (zaupanje je dvosmeren proces, iz katerega zraste odgovornost)
- dovolite si narediti manj – zato, da bi dosegli več (s kakovostnim razmišljanjem in načrtovanjem časa)
Predvsem pa poskusite prepoznati čimveč situacij in stvari, ki vam jemljejo fokus in ob katerih izgubljate energijo. Ko jih boste prepoznali, boste lahko spreminjali svoje vedenje na boljše.
S samo-omejevanjem, vzroki, razlogi in spremembami se lahko zelo učinkovito soočite tudi na individualnem coachingu, ki predstavlja jamstvo za hitre in dolgotrajne spremembe. Če bi želeli razjasniti kaj več o tem, kje vse in kako vam lahko s coachingi pomagam, rezervirajte svoj termin za brezplačno Zoom srečanje.