Si lahko predstavljate, da bi redno, med službenim časom, vsak teden 3x igrali tenis?
Ali pa, da bi imeli v fitnesu rezeriviran termin vsak delavnik ob 9h? Redno bi se rekreirali in bi iz službe kljub temu odšli sočasno z zaposlenimi?
Marsikomu je to nepredstavljivo.
Naj takoj povem, da vprašanji nista zastavljeni zgolj hipotetično, tudi ne gre za zgodbi iz Amerike.
Tako živita in delata (brez slabe vesti!) dva moja klienta, oba izjemna direktorja zelo uspešnih podjetij – prvo zaposluje 67 ljudi in večino svoje dejavnosti izvede na slovenskem trgu, drugo zaposluje 23 ljudi, se ukvarja s proizvodnjo in večino svojih produktov izvozi.
Verjamem, da bi si podoben način dela in življenja želeli mnogi direktorice in direktorji. Predvsem v tistem delu, ko si brez slabih občutkov vzameta čas zase. Pot do uresničitve teh želja zahteva v prvi vrsti trdno in iskreno odločenost za veliko spremembo, potem pa veliko truda, volje, moči in vztrajnosti. Včasih je, zaradi okoliščin, tudi neizvedljiva.
Ampak…
Za marsikoga bi bila dovolj že takšna sprememba, da bi odšli na dopust, podaljšan vikend, krajše potovanje – brez slabe vesti, občutka krivde, brez velikih skrbi in brez konstantnega gledanja na telefon oz. mail.
Brez konstantno prisotnega drobnega cmoka v grlu ali vprašanj, ki visijo nekje v ozadju možganov: bodo zaposleni zmogli, so dovolj kompetentni, kaj če se kaj zaplete (in ne bom tam, da bi rešil/a), kaj če bo kaj ekstremno nujnega…?
Občutki krivde, ko si privoščimo čas zase, so nekaj običajnega med direktorji. Vsa ta vprašanja, ki sem jih navedla zgoraj ali preverjanje klicev in mailov na dopustu pogosto pričajo o veliki potrebi po nadzoru in prenizki stopnji zaupanja.
Poglejmo zdaj k rešitvam.
Prepričana sem, da skoraj vsi, ki berete današnji zapis, poznate precej teorije s področja “reševanja” teh težav: “Spremenite svoje razmišljanje; zavedajte se, da dopust potrebujete, ker lahko sicer pride do izgorelosti; vi ste tisti, ki morate najprej zaupati svojim zaposlenim, potem bodo tudi oni vam; naredite si načrt, kdo bo kaj oddelal med vašo odsotnostjo in zaposlene o njem obvestite…” Vse to funkcionira, če nam uspe v to verjeti in kasneje tudi udejanjiti v praksi. Ampak – zakaj potem toliko direktorjev še naprej težko zaupa, težko manj nadzira in tudi težko gre brez slabe vesti na dopust?
Na razumski ravni bi bil najbolj smiselen ukrep, da sprejmemo odločitev, da bomo bolj zaupali in manj nadzorovali. Ter šli na dopust brez slabe vesti. Žal pa v praksi ne gre tako enostavno.
Če to naredimo na mah, ko se tako odločimo, se bodo zelo verjetno pojavili občutki tesnobe. Spuščanje nadzora in zaupanje sta procesa, ki terjata svoj čas. Poleg spreminjanja lastnega delovanja direktorja terjata tudi ukrepe, ki jih je potrebno izvesti z ekipo. Pa še nekaj je zelo pomembno: pojme nadzor, zaupanje in odklop (kot tudi vse ostalo) razumemo vsak po svoje. Zato mora vsak zase najti edinstveno rešitev, ki mu bo omogočila občutek notranje svobode.
Kaj pa, če bi si dopust dejansko privoščili – brez krivde?
Na individualnem coachingu vam bom pomagala raziskati in razumeti, zakaj se občutek krivde pri vas pojavlja in skupaj bova delala na tem, kako ga premagati.
Seveda pa se lahko v coachingih ukvarjava s katerimkoli drugim izzivom, ki vas ovira pri vašem vodenju, od delegiranja nalog, krepitve samozavesti, obvladovanja konfliktov, iskanja vzrokov in premagovanja stresnih situacij…
Coaching je proces, kjer se ukvarjate sami s sabo. Zato, da boste lahko še bolj uspešni, da boste manj v stresu, predvsem pa zato, da se boste v svoji vodstveni vlogi počutili dobro.
Vabim vas, da si privoščite individualni coaching po posebej ugodni ceni. Če še niste povsem odločeni, da je to prava stvar za vas, rezervirajte svoj termin za brezplačno informativno online srečanje, kjer bom z veseljem odgovorila na vaša vprašanja. Več informacij vas čaka na povezavi.
Vse dobro vam želim,
Mojca Pehant, mag.
PS: pošiljam brezskrbne pozdrave in maham iz Španije – brez slabe vesti <3